Vzpon zvezd, smrt umetnika

Avstralska režiserka Lindy Davies: Delati z igralskim ansamblom in imeti na voljo gledališke strokovnjake, kakršni so v SNG Drama Ljubljana, je velik privilegij, ki si ga doma ne morem privoščiti. Občutek pripadnosti skupnosti in družine je v gledališču izginil, saj ni več gledaliških skupin. Danes celo Shakespeare theatre company podpisuje trimesečne pogodbe z umetniki. Grozno je videti, kaj se zgodi, ko država potisne umetnost na dno prioritet. Ko se gledališki sistem razkroji, ga zelo težko spet postavite na noge. (Foto: Matej Povše)

Danes zvečer pa na velikem odru tega gledališča predstavlja Slike z usmrtitve, najbolj slavno dramo Howarda Barkerja, britanskega avtorja in enega najbolj plodnih sodobnih dramatikov ter samooklicanega "nehumanista", "outsiderja" in nasprotnika utilitarističnega gledališča. Slike z usmrtitve prinašajo zgodbo o odnosu med umetnikom in državo ter boju za interpretacijo zgodovine. Glavna junakinja, beneška slikarka Galactia iz 16. stoletja (Saša Pavček), dobi naročilo, naj ovekoveči bitko pri Lepantu, a tam, kjer cerkev, država in vojska vidijo zmago, herojstvo in plemenitost, Galactia naslika klanje in smrt...

Tokrat že petič režirate Barkerjevo dramo. Kaj vas pri tem dramatiku najbolj privlači?

Barker pravi, da se igralec in pisatelj morata zarotiti, da razdreta domišljijo občinstva. In to ljubim pri njem. Govori o razbitju zasužnjenja s televizijo, izziva s pojavi, ki jih jemljemo kot samoumevne, ne dovoli, da nas zapeljejo banalnosti, in to naredi tako, da ne pusti, da se v gledališču počutimo udobno. Njegova Galactia me je tako prisilila, da se preizprašam kot umetnica.

Umetnikom se rado zdi, da so popolno nasprotje birokracije. Najprej zato, ker se birokrati do nas obnašajo kot do idiotov, in zato, ker umetniki menimo, da so idioti. Drugi druge obravnavamo kot inferiorne, kar nas ne bo nikamor pripeljalo. Umetnike dojemamo kot neodgovorne otroke, birokrate pa kot odgovorne odrasle. Čeprav smo lahko oboji odgovorni in neodgovorni. Barker nas nenehno izziva, naj prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. In odgovornost je nekaj, kar manjka tako v kapitalistični kot tudi komunistični državi. Birokracija je na Zahodu že dvajset let v vzponu, deluje s pomočjo kapitalističnih principov in je posamezniku odvzela pravico, da participira v družbi. Trpinči nas tiranska mentaliteta birokracije, ki se dobro vidi v načinu, kako pri nas odpuščajo ljudi. To je atmosfera popolne neodgovornosti. Barker ne dovoljuje sentimentalnosti in usmiljenja - to sta zanj načina umika. Toda stvari se spreminjajo, tudi revolucije na Bližnjem vzhodu postavljajo pred nas nove izzive, ljudje sprašujejo stvari, ki se jih prej niso upali, in zato menim, da je zdaj pravi trenutek za uprizoritev te predstave.

Slike z usmrtitve ste režirali že leta 1993 v Sydneyju. Ste zdaj besedilo drugače brali oziroma uprizorili?

Seveda, to sta dve povsem različni predstavi. Ko sem to dramo prvič režirala, je bil svet popolnoma drugačen. V devetdesetih letih smo bili tako naivni! Sploh nismo razumeli implikacij leta 1998, kolapsa komunističnega sveta, narave balkanskega konflikta in zalivske vojne. Tudi zato, ker nam je CNN serviral zelo filtrirane novice. Nismo se zavedali strašne razdeljenosti med kristjani, muslimani in judi, ki se je pokazala po 11. septembru. Nismo se zavedali, kako zelo kompleksna je resnica. To zdaj vem, a to je prednost staranja.

Leta 1995 je angleščina dobila novo besedo "spin", ki opisuje način urejanja vsega sveta; torej ne bomo izrekli resnice, ampak jo bomo obrnili, zasukali, prikazali drugače. Včasih sem bila zaposlena v veliki organizaciji in smo to nenehno počeli. Zato se mi Wikileaks zdi naravnost prekrasen, saj končno ustavlja in razkriva "spinanje".

Ko tako govorite o devetdesetih letih, se mi zdi, da je bila vaša tedanja Galactia uprizorjena kot heroina. Barker ji sicer na koncu ne pusti herojskega značaja, saj se tudi slikarka kompromitira zaradi slave in želje po moči.

Da, bila je heroina. In še sama sem jo igrala. To je bila norost, bila sem naivna in domišljava. Kajti sploh je ni napisal kot heroino. V njej je nekaj heroičnega, a to ni vse. Predstavo sem delala v trenutku, ko sem prvič zasedla vodilni položaj, postala sem umetniški vodja ogromne organizacije, in to me je zaneslo. Čeprav sem s predstavo požela velik uspeh, me je danes kar nekako sram.

Morda bi lahko Slike z usmrtitve interpretirali tudi tako, da največji sovražnik umetnosti ni država, temveč umetnik sam z lastnim egoizmom in narcizmom, ki mu zameglita vizijo.

Pravzaprav je tudi država sovražnik. Poglejte samo, kaj se nam dogaja, priče smo vzponu zvezdništva in smrti umetnika. Država je prišla s kapitalistično idejo, da mora biti umetnost finančno samozadostna in da bo prinašala dobiček. Toda to je smešno. Na zahodu ima takšno razmišljanje že velike posledice: naprej so izginili umetniški ansambli, nato pa tudi velike igre, ki jih ne moreš uprizoriti z dvema ali tremi igralci. In zato so se tudi pojavile vse te kratke drame z majhno zasedbo, kot so Proof (Dokaz, s tonyjem in Pulitzerjevo nagrado nagrajena igra Davida Auburna, op. a.), Doubt: A Parable (Dvom: parabola, s Pulitzerjevo nagrado in tonyjem nagrajena igra Johna Patricka Shanleyja, po kateri so pozneje posneli film s petimi nominacijami za nagrado oskar, op. a.) ali pa November in druge igre Davida Mameta.

Torej ne gre za estetske zahteve sodobne dramatike, temveč za finančno stisko?

Da, a tukaj imamo še tretji učinek. Tudi velikih režiserjev ni več, ker so v gledališče prišli zvezdniki telenovel in druge televizijske produkcije. Nihče ni pozoren na implikacije ekonomskih odločitev. Če rečete gledališču, da se mora financirati samo in da bodo to naredili, če pripeljejo televizijske zvezdnike, bo umetniška forma izginila. Gledališki sistem se bo razkrojil, a ko se to zgodi, ga zelo težko spet postavite na noge.

Zdi se mi, da se ne zavedate, kaj imate v Sloveniji: delati z igralskim ansamblom in imeti na razpolago toliko gledaliških strokovnjakov je velik privilegij. Ko so me lani vprašali, ali bi v Avstraliji režirala Premenjave, nisem videla nobenega, ki bi bil dovolj dober za to predstavo. Razmišljam tudi o tem, da bi tam režirala Slike z usmrtitve, a spet nisem prepričana, da bom našla pravo igralsko zasedbo.

Barker je menil, da gledališče ne more ne poučevati ne vplivati na mnenja gledalcev. Ali to drži?

Strinjam se, nič ne more spremeniti človekovega mnenja. Prepričana sem, da so ljudje v osnovi kruti in togi. Ne spreminjajo se, razen če se jim ne pripeti neka pomembna izkušnja, ki jim spremeni vse življenje. V gledališču lahko narediš le to, da gledalce postaviš v nevarnost in jim ne dovoliš, da mirno sedijo s svojimi predsodki, ne da bi v njih drezal. Morda bodo zato zavzeli obrambni položaj, a jim boš vsaj nekaj pokazal v drugi perspektivi in destabiliziral utečena mnenja. Režiranje te predstave me je osebno premaknilo, ker sem ugotovila, kako slabo sem jo naredila zadnjič, ko so me zavedli predsodki o lastnem položaju. Tega seveda ne bi ugotovila, če ne bi dobila življenjskih izkušenj. Ljudje se tako poenotijo s svojimi stališči, da premik iz ene pozicije v drugo skorajda ni mogoč. Poskušajte me prepričati o politiki desnice. Ne bo šlo. Toda danes si lahko vzamem čas, da poslušam tudi njihove argumente in poskusim razumeti, od kod izhajajo. Debatirati je treba znati tudi o stvareh, s katerimi se strastno ne strinjamo. Tudi Barker ne ponuja ene resnice, temveč nas nagovori, da sprejmemo paradoks več resnic in tako zavržemo polarnost sveta.